Kratka zgodovina astronomije

Astronomija

Astronomija, ena najstarejših znanosti, izhaja iz stare grščine: astron pomeni zvezda, nomos pa zakon. Njene korenine segajo v prazgodovino, ko so ljudje nebo povezovali z mitologijo, religijo in dogodki na Zemlji. Dolgo časa ni bilo razlikovanja med astronomijo in astrologijo, dokler astronomija ni postala znanost, ki temelji na opazovanjih in meritvah.

Nebo in orientacija

Pradavni narodi so nebo smatrali za božansko prebivališče. Gradnje, kot so Stonehenge in egipčanske piramide, so usklajevali z nebesnimi pojavi. Opazovanje neba je omogočilo orientacijo v prostoru in času. Zvezde, planeti in ciklični pojavi, kot so dan, mesec in leto, so služili za oblikovanje prvih koledarjev.

Ozvezdja in planeti

V nespremenljivih vzorcih zvezd so ljudje videli podobe in ustvarili ozvezdja. Pet potujočih planetov med zvezdami, vidnih s prostim očesom – Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn – so poimenovali "tavajoče zvezde". Opazovanje neba je za naše prednike postalo izjemno pomembno z razvojem poljedelstva.

Poleg Sonca, Lune in planetov so videli tudi Rimsko cesto in zvezde. Vzorci zvezd so v različnih kulturah dobili različna imena in zgodbe. Mnoga današnja ozvezdja, zlasti na severnem nebu, izvirajo iz starogrške mitologije, medtem ko ozvezdja na južnem delu neba nosijo imena pomorščakov.

Zvezde v ozvezdju so lahko na zelo različnih razdaljah od nas. Mednarodna astronomska zveza (IAU) je razdelila celotno nebo na 88 ozvezdij.

Koledarji in čas

S pomočjo opazovanja neba so stara ljudstva izdelovala koledarje. Koledarji so temeljili na cikličnih pojavih, kot so:

• Izmenjevanje dneva in noči (en dan),
• Ponavljanje letnih časov (eno leto),
• Ponavljanje Luninih men (en mesec).

Gregorijanski koledar (uveden leta 1582) temelji na letu z 365,242 dneva in vključuje prestopna leta. Danes osnovno enoto časa, sekundo, merimo z atomskimi urami.

Zgodnja astronomija po svetu

Različna ljudstva po svetu so opazovala nebo in razvijala koledarje. Egipčani so poravnali piramide z nebesnimi smermi, Babilonci so zapisovali astronomske pojave, Grki so razvili matematične modele, Arabci pa so ohranjali in nadgrajevali znanje ter razvijali instrumente.

Renesansa in heliocentrizem

V renesansi je Nikolaj Kopernik uvedel heliocentrični model, kjer planeti krožijo okoli Sonca. Podpornik Kopernikovega modela Galileo Galilei je z daljnogledom opazoval nebesne pojave in odkril Jupitrove lune.

Johannes Kepler je s tremi zakoni opisal gibanje planetov, medtem ko je Isaac Newton pojasnil gravitacijo in pokazal, da isti zakoni veljajo za Zemljo in vesolje.

Moderna astronomija

Po iznajdbi teleskopa so odkrili nove planete in galaksije. Edwin Hubble je dokazal širjenje vesolja, kar je postavilo temelje kozmologije. Danes astronomi raziskujejo temno snov, temno energijo in gravitacijske valove. Vesolje, staro 13,8 milijarde let, ostaja polno skrivnosti.

Z dovoljenjem avtorice povzeto po:
prof. dr. Andreja Gomboc, Skripta Astronomija, Fakulteta za naravoslovje, Univerza v Novi Gorici