Luna

3.1 O Luni

Luna je edini naravni satelit Zemlje, oddaljena povprečno 384.403 km. Odbita sončna svetloba z njenega površja doseže Zemljo v 1,25 sekunde

Luna obkroži Zemljo v obhodni dobi 27,3 dni (siderska perioda); zaradi gibanja Zemlje okoli Sonca pa traja približno 29,5 dni, da Luna ponovno doseže isto meno (sinodska perioda). Lunin tir je sočasen z Zemljinim vrtenjem, tako da opazovalec na Zemlji vidi vedno isto stran Lune. Njena tirnica je nagnjena za 5° glede na ekliptiko.

Luna je peta največja (pred njo so Ganimed, Titan, Kalisto in Io ) med naravnimi sateliti Osončja, njen premer znaša 3476 km, kar je 1/4 premera Zemlje. Je drugi najgostejši naravni satelit za Io.

Svetla območja na Luni, imenovana višavja, in temnejša ognjeniška morja dajejo Luni prepoznavni videz. Morja so strjeni bazeni lave, stari tudi do 4,2 milijarde let. Na bližnji strani Lune morja pokrivajo 31 % površja, na oddaljeni strani Lune pa le 2 % . Lunino površje prekrivajo tudi številni udarni kraterji, nastali zaradi trkov asteroidov in kometov. Ocenjujejo, da je na Lunini bližnji strani približno 300.000 kraterjev, ki so širši od 1 km. Imenovali so jih po učenjakih, znanstvenikih, umetnikih in raziskovalcih.

3.2. Lunine mene

Lunine mene so posledica spreminjanja osvetljenosti Lune med njenim gibanjem okoli Zemlje. Glavne mene so:

• mlaj (Luna ni vidna),
• prvi krajec (polkrog, obrnjen v desno, Luna vidna zvečer),
• ščip (polna Luna),
• zadnji krajec (polkrog, obrnjen v levo, Luna vidna zjutraj). Mlaj in ščip sta si razmaknjena za približno 14 dni.

3.3. Mrki

3.3.1. Lunin mrk

Lunin mrk nastopi ob ščipu, ko so Sonce, Zemlja in Luna poravnani, Zemlja pa je med Soncem in Luno. Takrat Luna vstopi v Zemljino senco in postane temno rdečkasta zaradi razpršitve sončne svetlobe v Zemljini atmosferi. Do delnega mrka pride, če Luna zaide le v Zemljino polsenco, kar povzroči komaj opazno zmanjšanje njenega sijaja. Lunin mrk se večinoma pojavi dvakrat na leto.

3.3.2. Sončev mrk

Sončev mrk nastane, ko Luna stoji med Soncem in Zemljo ter zatemni Sonce. Popolni Sončevi mrki so eni izmed najbolj spektakularnih nebesnih pojavov. Vsako leto je z Zemlje vidnih od dva do celo pet sončevih mrkov, ki so v večini vidni iz neposeljenih območij.

Mrki so lahko različni:

• popolni mrk, ko Luna popolnoma zakrije Sonce; vidna je Sončeva korona.
• delni mrk, ko Luna zakrije le del Sonca.
• kolobarjasti mrk, ko Luna zaradi večje oddaljenosti ne zakrije celotnega Sonca in je obdana z ozkim obročem svetlobe.
• hibridni mrk, ko je z ene lokacije možno videti popolni mrk, z druge pa kolobarjasti.

Sončev mrk se zgodi le ob mlaju, ko Luna prečka ekliptiko. Periodičnost mrkov opisuje saroški cikel, ki traja približno 18 let.

Opomba: Pri opazovanju Sončevega mrka je nujna uporaba zaščitnih očal!

11. avgusta 1999 smo na Goričkem doživeli popolni Sončev mrk, redek in spektakularen dogodek.

Z dovoljenjem avtorice povzeto po: prof. dr. Andreja Gomboc, Skripta Astronomija, Fakulteta za naravoslovje, Univerza v Novi Gorici